Pretekli teden smo imeli vsi čudovit uvod v veseli december, miklavževanje. Tudi v naših krajih smo praznovali tako kot drugje. Sumljive dvojice mož so se našemile v ekipo Miklavža in Parklja, hodile od hiše do hiše, obdarovale pridne in ustrahovale poredne. Miklavž mi ne pomeni nič, pač nek svetnik ali kaj, preprosto me njegova zgodba ne zanima. A ta parkelj … Od kod se je vzel? In ko sem zamišljeno gledal ta nenavadna, strašna bitja, kako so terorizirala celotno vas, kako so močno okajena preganjala brhke mladenke čez drn in strn, ker so »poredne«, sem se zavedal! Nemudoma sem se napotil v mojo domačo biblioteko in ga začel iskati, tega izmuzljivega zlodeja! Nekje sem ga bil že videl, a kje? S pipco v ustih ob svetlobi sveč sem prebiral stare zaprašene bukve okultističnih ved in učbenike iz osnovne šole. Nakar sem le naletel nanj!

Podobnost ni naključje! Ampak to je bil vendarle satir, skrivnostno gozdno bitje iz starogrške mitologije. No, kot se je kasneje izkazalo, je satir pomočnik božanstva, Pana, ki je bil zadolžen za divjino, gozdove in naravo nasploh, imel pa je enako podobo. Starorimska različica Pana pa ja Favn. Morda ste gledali tisti film, kjer nastopa in po katerem se tudi imenuje. Slovani so temu gospodarju gozda nadeli ime Hostnik. Od hoste, logično.

Ampak kaj se je vendarle zgodilo z vsemi temi božanstvi?

Mislim, da gre zgodba nekako takole:

Ljudje smo začeli z lovom in nabiralništvom. Ti opravili sta se večinoma odvijali v gozdu, zato smo se v teh časih počutil veliko bolj povezanega z njim in naravo nasploh, človek je tudi res bil del narave, od nje je živel ali umrl. Gozd je človek naselil z vrsto nadnaravnih bitij, duhov in sil, s katerimi si je razlagal dogajanje v njem. Bitja so bila lahko z njim dobra ali zlobna, odvisno kako se je do njih obnašal, oziroma ali je vestno opravljal obrede posvečene njim.

Potem je človek prišel iz potrošnika v proizvajalca. Naučil se je hrano ustvarit sam, to pa je dosegel s kmetijstvom in živinorejo. Hkrati je tudi opustil nomadstvo, ki je bilo prej njegov odgovor na pomanjkanje lokalnih surovin. Surovine si je sedaj znal na mestu obnavljati. Razumljivo je, da je v takšnem svetu gozd izgubil svoj pozitiven pomen. Postal je temačen, neprijazen, bil pa je tudi neposredno konkurenčen polju. Če si hotel povečati polje, si moral posekati gozd. Če se je gozd razrasel, se je polje skrčilo in usta so bila lačna. Tako so tudi nadnaravna bitja iz gozda postala manj zaželena in zlobna, človek se jih je bolj bal kot jih pa občudoval.

Potem pa je prišla še nova vera, krščanstvo, ki pa je bilo zelo premeteno. Namesto, da bi vse poganske običaje požgalo stran, je uvidelo, da so prebivalci nanje vse preveč navezani. Tako so se voditelji te nove vere odločili, da stare običaje preprosto vgradijo v svojo. In teh zadev je vsepovsod polno in mislim, da je parkelj odlični primer prav tega. Morate seveda vedeti, da so ta bitja bila sicer vključena, ampak se je pri tem njihov ugled še bolj zmanjšal. Krščanstvo se je pač borilo proti poganski konkurenci tako, da jo je demoniziralo.

Tako je naš nesrečni hostnik prešel iz gospodarja gozda, do nekoga, ki v gozdu straši in na koncu pristal pri podobi hudiča, ki ga ima vklenjenega nek svetnik ali kaj. Res, pravi sužnjelastnik je ta Miklavž. Torej, če vas bo naslednjič prestrašil parkelj, ali pa bo, smrdeč po alkoholu, nadlegoval vašo samsko sestro ali hčer in vas bo zamikalo poklicati policijo, potem se ustavite in vedite, da je to ubogo, zapuščeno bitje, ki so mu odvzeli ves nekdanji ugled, pozornost in svobodo. Malo sočustvujete z njim.