Pretekli teden smo imeli vsi čudovit uvod v veseli december, miklavževanje. Tudi v naših krajih smo praznovali tako kot drugje. Sumljive dvojice mož so se našemile v ekipo Miklavža in Parklja, hodile od hiše do hiše, obdarovale pridne in ustrahovale poredne. Miklavž mi ne pomeni nič, pač nek svetnik ali kaj, preprosto me njegova zgodba ne zanima. A ta parkelj … Od kod se je vzel? In ko sem zamišljeno gledal ta nenavadna, strašna bitja, kako so terorizirala celotno vas, kako so močno okajena preganjala brhke mladenke čez drn in strn, ker so »poredne«, sem se zavedal! Nemudoma sem se napotil v mojo domačo biblioteko in ga začel iskati, tega izmuzljivega zlodeja! Nekje sem ga bil že videl, a kje? S pipco v ustih ob svetlobi sveč sem prebiral stare zaprašene bukve okultističnih ved in učbenike iz osnovne šole. Nakar sem le naletel nanj!

Podobnost ni naključje! Ampak to je bil vendarle satir, skrivnostno gozdno bitje iz starogrške mitologije. No, kot se je kasneje izkazalo, je satir pomočnik božanstva, Pana, ki je bil zadolžen za divjino, gozdove in naravo nasploh, imel pa je enako podobo. Starorimska različica Pana pa ja Favn. Morda ste gledali tisti film, kjer nastopa in po katerem se tudi imenuje. Slovani so temu gospodarju gozda nadeli ime Hostnik. Od hoste, logično.

Ampak kaj se je vendarle zgodilo z vsemi temi božanstvi?

Mislim, da gre zgodba nekako takole:

Ljudje smo začeli z lovom in nabiralništvom. Ti opravili sta se večinoma odvijali v gozdu, zato smo se v teh časih počutil veliko bolj povezanega z njim in naravo nasploh, človek je tudi res bil del narave, od nje je živel ali umrl. Gozd je človek naselil z vrsto nadnaravnih bitij, duhov in sil, s katerimi si je razlagal dogajanje v njem. Bitja so bila lahko z njim dobra ali zlobna, odvisno kako se je do njih obnašal, oziroma ali je vestno opravljal obrede posvečene njim.

Potem je človek prišel iz potrošnika v proizvajalca. Naučil se je hrano ustvarit sam, to pa je dosegel s kmetijstvom in živinorejo. Hkrati je tudi opustil nomadstvo, ki je bilo prej njegov odgovor na pomanjkanje lokalnih surovin. Surovine si je sedaj znal na mestu obnavljati. Razumljivo je, da je v takšnem svetu gozd izgubil svoj pozitiven pomen. Postal je temačen, neprijazen, bil pa je tudi neposredno konkurenčen polju. Če si hotel povečati polje, si moral posekati gozd. Če se je gozd razrasel, se je polje skrčilo in usta so bila lačna. Tako so tudi nadnaravna bitja iz gozda postala manj zaželena in zlobna, človek se jih je bolj bal kot jih pa občudoval.

Potem pa je prišla še nova vera, krščanstvo, ki pa je bilo zelo premeteno. Namesto, da bi vse poganske običaje požgalo stran, je uvidelo, da so prebivalci nanje vse preveč navezani. Tako so se voditelji te nove vere odločili, da stare običaje preprosto vgradijo v svojo. In teh zadev je vsepovsod polno in mislim, da je parkelj odlični primer prav tega. Morate seveda vedeti, da so ta bitja bila sicer vključena, ampak se je pri tem njihov ugled še bolj zmanjšal. Krščanstvo se je pač borilo proti poganski konkurenci tako, da jo je demoniziralo.

Tako je naš nesrečni hostnik prešel iz gospodarja gozda, do nekoga, ki v gozdu straši in na koncu pristal pri podobi hudiča, ki ga ima vklenjenega nek svetnik ali kaj. Res, pravi sužnjelastnik je ta Miklavž. Torej, če vas bo naslednjič prestrašil parkelj, ali pa bo, smrdeč po alkoholu, nadlegoval vašo samsko sestro ali hčer in vas bo zamikalo poklicati policijo, potem se ustavite in vedite, da je to ubogo, zapuščeno bitje, ki so mu odvzeli ves nekdanji ugled, pozornost in svobodo. Malo sočustvujete z njim.

Bil sem na poti in bil sem lačen, a spet ne tako, da bi potreboval sendvič. Čokoladica je bila prava rešitev.

Vstopil sem v trgovino, ubral najkrajšo pot do polic impulzivnega nakupa nad tekočim trakom blagajne in izbral meni najljubšo čokoladico in se postavil v vrsto. Za menoj se postavi še nekdo. Ozrl sem se. Bil je gospod. Bil je ves razcapan, najbrž je bil brezdomec. Čakam, da sem na vrsti, po žepih iščem kovance. Spet se ozrem nazaj, vidim gospoda kako vzame isto čokoladico kot jaz. Odlična izbira, si rečem v mislih. Čokoladico vtakne v žep. Pogleda me in mi prišepne: »Ne povedat!« Zaprepaden, s široko odprtimi očmi se obrnem proti prodajalki, ki me prijazno pozdravi, povleče mojo čokoladico čez čitalo in me vpraša: »Še kaj?«… Stop, stop, pavza, time-out, space, počakajte! Svet se ustavi. Dame in gospodje, smo na razpotju, moramo se odločiti. Zadeva je kočljiva. A na srečo imamo zgolj 9 možnih odzivov, a pozor, vsak odziv vam prisluži drugačni posmrtni obstoj!

Odziv 1: spoštujoč zakone, dober (Lawful Good): »Svetnik«

Gospod je zakrivil zločin. To je nedopustno. A gospod je nesrečnež, ki ga je naša družba pustila na cedilu. Prodajalki poročam, kaj sem videl. Ta brezdomca pridrži in pokliče policijo. Tudi policijo obvestim kaj sem videl, pri tem pa jih opomnim, da je zločin majhen in da je obtoženi v življenjski stiski. Vztrajam, da pokličejo inštitucijo, ki se ukvarja s problemom brezdomstva. Ko uslužbenci te organizacije prispejo na prizorišče, se nemudoma javim kot prostovoljec, da gospodu pomagam.

Bitja, ki na svet gledajo s tega stališča so res redka. Držijo se družbenih napisanih in nenapisanih pravil in vedno skrbijo za skupno dobro in dobro bližnjih. Naj nam bo dovolj definicija, da je dobro nesebično, zlobno pa sebično. “Svetniki” zapadejo v notranji razkol kadar družbena pravila sama postanejo zlobna.

Če se bomo držali načel “Svetnika” bomo pristali na gori Celestiji, v Sedmerih nebesih, domu angelov in njihovih pomočnikov, kraj kjer so pravila in dobrota nad vsem in vsemi.

Odziv 2: nevtralen, dober (Neutral Good): »Dobrotnik«

Gospod je zakrivil zločin, ampak je brezdomec, izobčenec družbe, kriva pa je družba. Prodajalko obvestim, kaj sem videl, a jo pomirim, da bom čokoladico brezdomca poravnal iz lastnega žepa. Brezdomca vprašam, če mu lahko kupim še kaj. Ko skupaj zapuščama trgovino, ga vprašam, če potrebuje še kakšno pomoč.

“Dobrotniki” so dobri, ne glede na zakone. Zakone pa vedno ne jemljejo kot garancijo, da bo dobremu zadoščeno. Vedno se postavijo na stran šibkih in nebogljenih. Odličen primer je zdravnik, ki bo brez obotavljanja operiral tako zločinca kot junaka in obema rešil življenje.

“Dobrotnik”, dobrodošel v blagoslovjenih Elizijskih poljanah, kraju neskončne, z zakoni neobremenjene dobrote.

 

 

 

Odziv 3: kaotičen, dober (Chaotic Good): »Upornik«

Gospod je morda zakrivil zločin, a večji zločinec je trgovina, poglejte te cene, kako nas ožemajo! Da neekološke embalaže niti ne omenim! Pozornost trgovke spretno preusmerim stran, medtem pa še sam zbašem v žep par čokoladic. Ko mi prodajalka vrne pozornost, plačam svoj »uradni« dolg. Pred trgovino počakam brezdomca in mu podarim svoj plen in mu zaželim lep dan. Odidem proč, žvižgajoč si veselo melodijo.

“Uporniki” vedno pomagajo šibkim, tudi če s tem kršijo zakone. Po njihovem zakoni zgolj omejujejo dobroto in svobodo posameznika in skupnosti.

Arboreja, čudovita raven čustev, izobilja in samovoljne narave te pozdravlja, “Upornik”.

 

 

 

Odziv 4: spoštujoč zakone, nevtralen (Lawful Neutral): »Sodnik«

Gospod je zakrivil zločin. Zakon je zakon. Prodajalki nemudoma sporočim, čemur sem bil priča. Zahtevam, da pokliče policijo. Ko ta prispe, še enkrat opišem dogodek. Ti brezdomca aretirajo. Na koncu dneva sem vesel, da je bilo pravici zadoščeno.

“Sodniki” so zveste sluge zakonom in pravilom, pri tem jim ni mar, kakšni so ti zakoni in pravila, po njihovem red mora biti.

Mehanus, svet zobnikov, mehaničnih elementov, strogih pravil fizike in popolne simetrije ti bo vsekakor po godu.

 

 

 

 

 

Odziv 5: nevtralen, nevtralen (True Neutral): »Neodločen«

Gospod je pač zakrivil zločin. Trgovinska veriga zaradi tega ne bo propadla. Mislim, da so delovna mesta prodajalk zaenkrat varna. Brezdomec pa bo tudi dobil svojo čokolado. Meni je prav.

“Neodločeni” po eni strani poskušajo ostati neopredeljeni in se nočejo vmešavati v konflikte, nočejo ničesar moralno vrednotiti, po drugi strani pa se lahko borijo za ohranitev ravnovesja sil. Tako bodo priskočili na pomoč šibkejšemu. Ko bo ta nadvladal, pa bodo prestopili na stran tistega, ki je nov zatiranec.

Zunanje dežele skladnih si nasprotij in njihovo središče, na koničastem stebru ležeče mesto prehodov, Sigil, so tvoj novi dom, “Neodločeni”.

 

 

Odziv 6: kaotičen, nevtralen (Chaotic Neutral): »Svobodna duša ali Anarhist«

Splezam na tekoči trak in z vso silo s stopalom udarim po svoji čokoladici, da se njena vsebina razpriši vsepovsot. Slečem si hlače in v spodnjicah zapojem pesem, ki mi najprej pade na misel. Začnem se manično smejati, nato zdirjam iz trgovine, neznano kam.

“Svobodne duše” so nepredvidljivi, zakoni in moralne vrednote jim ne pomenijo nič. Delajo kar jim paše, včasih naključne stvari. So nevarni sebi in ljudem okoli sebe, ni pa nujno, za opazovalce so lahko tudi samo zabavni.

Vstopi v Limbo, “Anarhist”, svet popolnega kaosa, kjer snov in energija divje frčita naokoli in nobeden ne ve, kaj se bo kdaj ustvarilo in kaj kdaj izginilo.

 

 

 

Odziv 7: spoštujoč zakone, zloben (Lawful Evil): »Nadvladovalec«

Brezdomcu ponudim še svojo čokoladico, da bo njegov zločin še večji. Prodajalko opozorim, da je brezdomec tat in da mi je zagrozil s smrtjo. Ko prispe policija, se pustim proslaviti kot junaka. Od upravnika trgovine zahtevam denarno nagrado. Poskrbim, da se moja zgodba objavi v medijih, pravice pa pozneje po visoki ceni prodam filmski industriji. Ustanovim politično stranko, ki bo demonizirala brezdomce, za promocijo pa uporabim svoj junaški podvig.

“Dominator” izkorišča sistem in njegove napake, pri tem pa pomaga predvsem sebi. Ve, da ga bo zakon vedno varoval, če bo le dovolj premeten.

Devet plasti pekla, Baator, ti odpira svoja vrata. Tukaj domujejo hudiči, zlobna bitja, ki pa s smrtniki vedno vestno podpisujejo natančno sestavljene pogodbe. A vedno preberi mali tisk.

 

 

Odziv 8: nevtralen, zloben (Neutral Evil): »Zlonamernež«

Pozornost prodajalke preusmerim drugam, nato pa iz blagajne vzamem denar in zbežim iz trgovine. Pred trgovino počakam brezdomca, kjer mu nasilno odvzamem ukradeno čokoladico.

“Zlonamerneži” so popolni sebičneži. Zakone kršijo vsepovprek, kjer se le da, samo da sami napredujejo po prehranjevalni lestvici.

Obsojen si na Sivo pustinjo, Had, bojišče neskončne vojne med Hudiči in Demoni.

 

 

 

 

 

 

Odziv 9: kaotičen, zloben (Chaotic Evil): »Uničevalec«

Odrinem brezdomca. Sprehodim se po trgovini in s polic mečem izdelke. Ko zagledam kaj slastnega, to pri priči pojem. Nato grem nazaj do sedaj že zapuščene blagajne in iz nje vzamem ves denar. Zunaj se že zbira policija. Saj jih ni tako veliko, jih bom že zmogel, si mislim. Stečem ven in se zapletem v boj z najbližjim policistom. Zaslišijo se streli. Obležim na tleh, v luži lastne krvi.

“Uničevalec” je, kot že njegovo ime pove, utelešenje uničenja. Pomagal bo zgolj sebi, medtem pa bo še veliko stvari pognal v zrak in naredil zmedo. Pomembna mu je potešitev osnovnih potreb. Je agresiven in venomer išče spopade. Takšen življenski stil ga izjemno zabava.

V Breznu ti bo všeč. Imamo neskončno plasti, vsaka pa je bolj strašna in sprevržena kot prejšnja. Pozdravi domačine, Demone, bitja čistega zla, utelešenja uničevanja in sovraštva.

 

 

Takšne odzive predvideva sistem nazorov igranja fantazijskih vlog Dungeons & Dragons, kaj pa bi storili vi?

Za vse neuke: Starcraft je realnočasovna strategija kovačnice iger Blizzard Entertainment. Tema igre je boj treh vrst za nadvlado v galaksiji. Pred časom so izdali Starcraft 2 ali vsaj njegov del, zadeva je seveda zelo popularna. Več o njej vam lahko pove članek Wikipedije, lahko pa igro tudi poskusite igrati.

Ne bom lagal, v igri sem obupen, najbrž zato, ker ne dosegam dovolj akcij v minuti. Profesionalci povprečno dosegajo 300 do 400 APM, rekord pa je baje 818. Jaz jih dosegam, ah, kaj pa vem, 2? Ob igranju iger ponavadi pijem kavo. In gledam televizijo ali berem dnevno časopisje, hkrati pa še facebookam. Občasno grem še na stranišče in takrat APM zares upade. In kako izgleda recimo borih 400 APM? Takole.

Kakorkoli že, da ne skrenem preveč s poti: zadnjič sem prebiral neko knjigo o mitologijah in naletel na zanimiv del, ki me je spomnil ravno na Starcraft. Dekleta in fantje pri Blizzardu so pri izbiri treh ras, ki se v igri spopadajo, očitno naredili domačo nalogo. V mitološki knjigi namreč piše, da nekaj verstev (grška, indijska, tibetanska in kitajska) pridiga nastanek vesolja iz jajca, a ne kar iz enega. Iz Kozmičnega Jajca, jajce je namreč splošni simbol življenja. Sestavine jajca, lupina, rumenjak in beljak naj bi predstavljale tudi tri svetove obstoja, ki jih razlagajo omenjene in tudi druge vere. To so fizični, razumski in duhovni svet. Ne me sedaj vprašati, kaj je kaj. Najbrž je lupina fizični, za rumenjak in beljak pa nisem prepričan. Ta trojica se pojavlja še v drugih verah, recimo sveta trojica pri krščanstvu. In kako na to gleda Starcraft? Tri rase po svojih nazorih ustrezajo predstavam o teh treh svetovih obstoja:

Terani, to smo »mi« v prihodnosti, in predstavljamo razumski svet. V igri smo še vedno opice, ki se vtaknemo v kovinske krste, v roke vzamemo kovinska krepela, vse to je domače izdelave, seveda, in se tako našemljeni napotimo na bojno polje. Orožja in oprema so produkt našega tehnološkega napredka, torej razuma.

Protosi, dokaj klasični humanoidni nezemljani so sicer tudi tehnološko napredni, a so svojo civilizacijo in s tem tudi način boja usmerili v poduhovljeno psionično bojevanje. Uporabljajo nekakšno mistično mentalno moč, ki je podobna čarovniji in ki ima pri njih status državne religije.

Zergi, neprijetno izgledajoče vesoljske pošasti, ki živijo v skupnosti podobni mravljam, pa predstavljajo fizični svet, saj se popolnoma zanašajo na od narave dano moč njihovih teles.

Sicer je to ujemanje seveda lahko čisto naključje (najbrž tudi je), razen če je vaša vera v Blizzard dovolj močna. Tedaj namreč veste, da so se pri Blizzardu zares potrudili.

[Vir: Slovanska mitologija in verovanje, Damnjan J. Ovsec]

Povezane objave:

Blizzard oznanil Starcraft 2

V tem magičnem predvolilnem času smo lahko priča neštetim konfliktom. Kaj ko bi obstajal način, ki bi vsem tem prepirljivcem lahko nemudoma povedal, kdo ima prav in kdo ne? Takšen način obstaja! Ne, ne socialni dialog… Igra škarje, kamen, papir!

Igra škarje, kamen, papir je starodavna miselna igra, ki so jo igrali že kraji. Kako gre, najbrž vemo vsi. Ob kamnu se obkrušijo škarje, škarje razrežejo papir, papir pa prekrije kamen. Popoln in preprost sistem. In kdor zmaga ima prav, mu ni potrebno ven nesti smeti, lahko sedi na sovoznikovem sedežu, dobi zadnji kos pice, lahko gre prvi na WC ali lahko postane mandatar.

Morda se je kdo malenkost začudil ob besedici „miselna“. Res, večina ljudi to igro zavrača kot naključno, kot neumno igro na srečo. A ni tako. V to vsaj verjamejo pri World RPS Society, organizaciji, ki prireja tekmovanja škarje, kamen in papir na resnem, tekmovalnem nivoju. Na strani imajo cel kup napotkov, kako se v tej igri vseh iger bolje odrezati.

Trije meti
Vsak “met” ima svojo osebnost, odraža neko mentaliteto in nosi že v gesti dlani veliko simbolike.

Kamen: Ah, dobri stari kamen. Simbolizira ga stisnjena pest. To je nedvoumno najbolj agresivna poteza, ki simbolizira boj s pestmi.
Seveda je bil kamen tudi človekovo prvo orožje, zato bo vsak igralec, ki se bo počutil ogroženega in potisnjenega v kot, instinktivno pograbil za kamen. Kamen je tudi najlažje in najhitreje ponazoriti, zato ga velikokrat uporabijo neizkušeni, ki se jim ne sanja, kaj dejansko uporabiti.

Škarje: Škarje so orodje in predstavljajo napredek, tehnologijo, znanost in razvoj. Gesta je najtežje za izvesti, zato je dokaj redka. Škarje sicer tudi odražajo neko agresijo, a to agresijo bolj osredotočajo v ostrino rezila. V tem so veliko bolj prefinjene kot kamen. V igri se škarje smatra kot premišljen taktičen manever, ki si ga drzne uporabiti le igralec, ki se že nahaja v višavah zmage.

Papir: Dolgočasen papir. Birokracija. Čakalne vrste. Propad gospodarstva. Papir se smatra kot najbolj subtilno potezo. Papir ničesar ne uniči, ampak samo pokrije. Tudi sama gesta je odprta roka, nekaj kar ljudje smatramo kot pozdrav in miroljubnost. Bolj agresivni igralci zato učinkovitost papirja že vnaprej zavračajo.

Že v teh pojmovanjih treh elementov se skriva veliko možnih implementacij v dejanski igri. Glede na nasprotnika in na potek boja (če se igra na več zmag), se lahko igralec s tem vedenjem odloči za boljšo alternativo.

Tehnike
Obstaja veliko tehnik, kako podajanje geste izkoristiti sebi v prid. Na začetku se lahko potrudite, da gesto ustvarite čim kasneje, tako da nasprotnika ne posvarite vnaprej, temu se reče prikrivanje. Bolj izkušeni znajo nakazati lažne poteze in tako zmesti nasprotnika. Temu pravijo senčenje. Tudi drugi znaki lahko signalizirajo igralčevo razpoloženje, boj s stresom in negotovost. Te znake se morate naučiti prikrivati, hliniti in na nasprotniku brati in iz tega vedenja pridobiti korist.

Za vse, ki so vam blizu okultistične vede, obstaja tudi šola misticizma, ki usodo igre polaga v naročje igralčeve notranje moči napovedovanja prihodnosti in branja misli. O učinkovitosti te šole profesionalci še razpravljajo.

Poleg vsega tega pa obstaja še cel kup meta-strategij, ki poskušajo nasportnika onesposobiti z določeno smerjo komunikacije. Meni osebno je blizu tehnika t.i. “kristalne krogle”, pri kateri nasprotniku vnaprej povemo, kaj bo uporabil in ga s tem zmedemo.

Upam, da sem vam s tem člankom na široko odprl vrata v čudoviti svet profesionalnega igranja škarij, kamnov in papirja, najbolj tekmovalnim pa svetujem, da gredo pobrskati po strani zveze RPS. Spomnite se name, ko vam naslednjič ne bo potrebno ven nesti smeti!

[Picture source: Shirt. Woot]

Zamudil sem tako Alien vs. Predators 2, Predators kot Terminator 4. Pri zlatem kipcu, tokrat ne bom zatajil!

Top gun? Ja, Top Gun. Baje se pogovarjajo, da bodo posneli dvojko.

Zasedba:

Kdo bi pa igral? Ah ja, nisem dober casting director, priznam. Do sedaj sem imel v mislih sledeče:
Tom Cruise: V moji verziji v malenkost drugačni vlogi, več v zgodbi.
Val Kilmer: Pomemben lik originalne sage.
Shia LaBeouf: On je očitno car franšiz, ki so tako stare, da so njihovi prvotni protagonisti že dedki (Indiana Jones, Wall Street). Z njim se mlajše generacije lažje poistovetijo, kot z »dedki«. Lahko bi bil seveda tudi kdo drug, ampak zakaj bi bili tukaj izvirni, to je vendar Hollywood.
Ženska vloga: Moj bog, castanje žensk je prava nočna mora. Nevem. Sicer pa tudi ni potrebna, ker menim, da je glavni pogon te franšize ravno latentna homoerotičnost.

Zgodba:

Bližnja prihodnost. Leto 2012. Iranska kriza. Iran se trmasto upira sankcijam OZN, ki poskušajo ustaviti domnevni razvoj jedrskega orožja. Novi republikanski predsednik ZDA je odločen, da bo prvo dejanje njegovega mandata kar vojaška intervencija v tem problematičnem delu sveta. V Perzijskem zalivu se kopičijo letalonosilke mornarice ZDA. Nahajamo se na najnovejši in najsodobnejši izmed njih, U.S.S. John C. Stennis, na kateri je nameščen tudi protagonist, Shia LaBeouf. Na kratko nam je prikazano življenje na letalonosilki. Napetost pred morebitnim izbruhom spopada omiljajo vmesne zabavljive scene. Prikazan je odnos Shia LaBeouf-a z njegovim najboljšim letalskim prijateljem. Napovedi, da bodo na njihovi ladji kmalu izvajali ponovno obujen program Top Gun so pri pilotih naletele na posmehovanje in začudenje. Večina jih meni, da je to zastarel program, saj se moderno bojevanje v zraku dogaja na velikih razdaljah, brez da sovražnika sploh vidiš, dogfight je smatran kot stvar preteklosti.

Shia LaBeouf ob trdem pristanku na letalonosilko ob slabem vremenu poškoduje letalo in tudi sam utrpi poškodbo, ki ga za nekaj tednov priveže na posteljo. Zaradi napake iz njega brijejo norce kolegi in mu nadanejo naziv Crasher. Njegov najboljši letalski prijatelj gre na rutinsko patrulijo brez njega (ponavadi vedno letita bok ob boku).

Poročila CNN. Breaking news. Prišlo je do nesreče. Redna obalna patrulja dveh letal letalonosilke John C. Stennis je strmoglavila. Uradno poročilo je nejasno, kot vzrok nesreče je navedeno slabo vreme in napaka pilotov, toda namiguje se, da jih je sestrelil Iran. Shia LaBeouf je pretresen in zgrožen. Umrl mu je najboljši prijatelj. Medtem je uspešno ukreval in že lahko leti. Na letalonosilko prispe ekipa Top Gun, vodi jo Val Kilmer, Ice Man. Priča smo predavanju in nastopu Ice Man-a, ki dvome pilotov v upravičenost šole Top Gun kmalu razblini. Medtem Iran zanika vpletenost v nesrečo ameriških letal. Po, z akcijo nabitih sekvencah urjenja v šoli top gun, se izkaže nadarjenost Shia LaBeouf-a, ki pa še vedno preboleva izgubo prijatelja. Poslan je na rutinsko obalno patruljo.

Preseneti jih napad dveh neoznačenih letal. Sledi srdit boj v zraku, v katerem Shia LaBeouf sestreli eno in poškoduje drugo letalo, pri tem pa je zaradi poškodb na lastnem letalu tudi sam prisiljen, da se izstreli s katapultnim sedežem in s padalom pristane v puščavi. Lahko je priča, kako poškodovano sovražno letalo nedaleč od njega zasilno pristane v puščavi. Shia LaBeouf prikliče reševalce. Na obzorju vidi neoznačen tovornjak, ki je pobral strmogljavljenega sovražnega pilota. Tovornjak se sedaj bliža njemu, Shia LaBeouf izvleče pištolo in je pripravljen na spopad. Izkaže se, da je bil pilot sovražnega letala Tom Cruise (trd pristanek mu je zadal rano na obrazu, tako, da izgleda še posebej zloben). Shia LaBeouf takoj prepozna legendarnega pilota Mavericka. Zgrožen je nad dejstvom, da je prestopil na stran Iranskega letalstva. Maverick mu z zlobnim nasmeškom odgovori: »Iranskega? To je moje letalstvo.« V pogovoru protagonist izve, da je Maverick sestrelil njegovega letalskega prijatelja. Maverick Shia LaBeouf-a pusti pri življenju, češ, da lahko o življenju in smrti odloča le nebo. Poslovi se z besedami: »se vidima tam zgoraj.«

Shia LaBeouf je rešen in razjarjen. Ko se vrne na ladjo, o dogodnkih poroča nadrejenim in Val Kilmer-ju. Ta mu nato pove žalostno zgodbo Mavericka:
Bil je najboljši pilot mornarice, postal je inštruktor šole Top Gun. Toda zapustila ga je Kelly McGillis (njegova takratna izbranka), ker je menila, da ne ljubi nje, ampak nebo. Nato se je Maverick popolnoma posvetil delu in izpopolnjeval svoj talent. Toda bili so hudi časi. Šolo Top Gun so ukinili, v pokoj je šlo celo letalo, ki ga je letel (F-14 Tomcat). Nikoli se ni mogel navaditi na nova, visokotehnološka letala, ki so ga zamenjala (F/A- 18 E Super Hornet, letalo, ki ga leti Shia LaBeouf). Izstopil je iz mornarice in izginil neznano kam. Sedaj se je prvič pojavil, in sicer na čelu paravojaške skupine letalcev, ki so sledili njegovi legendi in so se utaborili v osrčju iranske puščave z namenom, da izzovejo spopad večjih razsežnosti. Le piloti letalonosilke John C. Stennis lahko premagajo te nebesne pirate in preprečijo razširitev spopada, ki stoji pred vrati. Shia LaBeouf sprva sicer ni predviden v nalogi, saj ponovnega izskoka s katapultnim sedežem nebi več preživel. Ogorčen protestira pri Ice Man-u, ki ga le dodeli v skupino za napad. V epskem zračnem spopadu so zračni pirati le premagani. Letalo Mavericka izgine z obzorja, piloti mornarice ZDA menijo, da je strmoglavil. Ob zmagoslavni vrnitvi k letalonosilki se zgodi nemogoče. Napol prestreljeno letalo Mavericka leti naravnost proti letalonosilki in poskuša izvesti Kamikaze napad. Obrambni sistemi letalonosilke se izkažejo za neučinkovite, saj se jim Maverick spretno izzogne, letala, ki se vračajo, pa so tudi že porabila vso oborožitev. Shia LaBeouf se odloči, da bo Mavericka z neba sklatil kar z lastnim letalom. Zaleti se vanj in oba strmoglavita v morje. Kasneje helkopter Shia LaBeouf-a reši iz morja. Nazaj na krovu mu Ice Man dodeli naziv Maverick.

Fin

Dodatne pripombe:

Soundtrack: Tukaj je potrebno najti pravilno razmerje med starimi rock baladami prvotnega filma in novejšim rockom. To ni lahka naloga. Če je eno nosilno krilo te franšize homoerotika, potem je drugo krilo odlično izbrana glasba.
Odbojka na mivki: Ponovitev te scene ni možna, ker so ves čas sredi morja. Menim tudi, da bi takšne in podobne scene izpadle preveč neizvirne in pocukrane.
Tematika 1: Tukaj gre za manifestacijo in seveda tudi kritiko želje ameriške vojske po klasičnem sovražniku, ki se bori na »časten način«, ne pa z zasedami in samomorilskimi bombnimi napadi.
Tematika 2: Seveda gre tudi za »povoženost« starih generacij s strani tehnologije in obujanje spominov na »dobre stare čase«.
Ironija: Upokojeno letalo F-14 Tomcat, simbol te franšize, res uporablja Iransko letalstvo, saj so jih od ZDA kupili v času prejšnjih proameriških režimov.
Politična nevtralnost: Kljub začetni sovražnosti do Irana, film na koncu pove, da so Iranci »v redu« in da so dejanski sovražniki filma »ameriški teroristi«.
Tom Cruise: Odlično igra podleža. To je dokazal v filmih kot so npr. Tropic Thunder, Collateral…

Za vse tiste, ki ne hodite tako redno na koncerte sedaj še kratka zgodbica.

Študent vstopi v poslopje podjetja. V sprejemni loži ga pritegne napis »Okno za kandidate«. Vau, si misli študent, za to imajo tukaj kar posebej okno. Pristopi do okna. Gospa za neprebojnim steklom ga pomeri s pogledom. Četrto nadstropje. Vrata 42. Tam bodo povedali kako naprej. Hvala gospa.

Dvigala ni, je pa okence za kandidate. Le kaj se tukaj gredo? Pot v četrto nadstropje je dolga. Čas za premislek. A gre vse po načrtu? Ali se vonja znoj? Število na vratih se ujema s sliko števila 42 v študentovi glavi. Pogled na levo, pogled na desno, kot da je trkati na ta vrata prekršek. Še zadnji vdih in trk-trk. Nič. Vrata izgledajo težka, tudi če bi kdo znotraj rekel naprej, se tega najbrž nebi slišalo. Študent plašno poprime za kljuko in si omogoči vstop v prostor.

Na drugi strani ga pričaka običajna pisarna, korak pred njim prazen stol, ki gleda stran od njega v veliko pisalno mizo. Ob stenah omare s policami z dokumenti. Za pisalno mizo sedi nek gospod, ki bere nek dokument. Samo en izpraševalec? In kje je priča oziroma partner za good cop/bad cop predstavo? Študent ga pozdravi, pove, da je… »A, kar vstopite, bova takoj opravila, samo trenutek,« spregovori gospod za mizo. Študent je že zdavnaj prešel fazo »vstopanja«. To lahko izpusti. Takoj bosta opravila. To je dobro. Čas je denar, še posebej v teh težkih časih. Samo trenutek? Samo to? Kaj pa »sedite«? Nič »sedite«? A je zmešan? Prokleta korporacijska opica!

sample_metal_chair

Stol sameva pred študentom. Mika ga, ta slastni stol. Sedaj ve, zakaj je ta pisarna v četrtem štuku… nadstropju, pazi na jezik, kandidat, o ja, to je vse preračunano. Verjetno Oni celo vedo koliko kalorij je porabil, da je prisopihal do sem. Oni? Ujej, že fantazira o zarotah, to vodi v pogubo. Samo ne postati paranoiden, ostati na trdnih tleh, tukaj v četrtem štuku.

Kako sedaj, a se naj usede? Šef ni ukazal, naj se usede. Dobro, ni nujno, da je to šef, a lahko bi bil, čisto lahko bi bil, in če se le usede, brez, da je to tudi zaukazano, potem je to slaba popotnica za odnos šef-študent. No prav, preglejmo sedaj vse možnosti, analizirajmo situacijo, to je pravi pristop. Usesti se brez ukaza, lahko pomeni več stvari. Človek pokaže iniciativo, pogum, samozavest, ve česa je vreden, tega stola že, vsaj tega je vreden, če ne drugega, pridržuje si pravico do tega ušivega stola. To je samoumevno, saj tako potekajo vsi ti pogovori, najprej se pozdravi, potem »samo trenutek« in »prosim, sedite«, »kar sedite« ali tist malo manj prijazen »sedite«. In če tega pač ni, če šef za mizo ta del izpusti, ker je zaposlen s tistimi papirji, potem si to pač mislimo. To je bistvo jezika nasploh, jezik stremi k temu, da je čim bolj učinkovit, da čim več pove s čim manj znaki. Veliko se pove ravno z mimiko in gestami. A kaj povesta njegova mimika in geste? Sedeti, v rokah držati neke dokumente, jih prebirati. A to pomeni »SEDITE«? Študent izgublja glavo, vse gre k vragu, že ve kaj bodo rekli, premalo se je pripravil, ni dovolj študiral, preveč je popival, lovil krila, zabredel v droge, potem pride obvestilo o prisilni izselitvi, klici staršev, naključen sestanek s profesorjem na hodniku faksa, živjo kolega, lepo, da vas spet malo vidim, žal ne morete pristopiti k izpitu, adijo status, adijo ugodnosti in na koncu, na koncu vseh koncev še pismo iz knjižnice: Poslednje obvestilo o Vaših dolgovih. V primeru, da gradiva ne vrnete nemudoma, vam bomo polomili noge.

Študent se poskuša umiriti. Sedeti, ah, ta izzum človeka, a sploh še katera druga vrsta sedi. V redu, opice, predvsem te korporacijske tukajle, te že. No, pa mačke in psi. V bistvu veliko živali sedi, zakaj se potem nebi nek študent kar tako usedel? Kaj slabega bi s tem lahko študent sporočil? Nadutost? Povzpetništvo, aroganco, celo brezbrižnost? Bo šef s tem mislil, da hoče zasesti njegov stolček? Da hoče on postati »Velika Živina«? Bolje, da ga zatre kar v kali, predem ga ta zabode v hrbet? In kaj če bo z njim zaslišan še kandidat s posebnimi potrebami, ali kak starejši občan, ki stol krvavo potrebuje? In če se sploh ne usede? Potem je strahopetec, nesposoben sprejemati odgovornosti, zarukan, zasanjan zelenec, ki ne ve, kako se streže v realnem svetu. Ali pa s tem pokaže samo, da se drži pravil, ukazov? Šef bi v njem prepoznal zvestega sodelavca, nekoga, ki mu lahko zaupa, nekoga, ki se ne bo kar tako »vsedel na stolček«, da, takšni so redki, takšni so vredni zlata. Mogoče pa bi s tem deloval tudi preveč birokratski, preveč dosleden, takih se je potrebno bati, še posebej v teh težkih časih. Kdor se drži pravil, tega prinesejo okoli.

Kaj naj stori? Kako naj pokaže, kakšen je zares? Ustvarjalnost, to dandanes povsod iščejo, kako naj v tej situaciji prikaže umetnika v sebi? Naj iz žepa privleče svoj švicarski pipec, odlomi polico iz omar in si iz nje izrezlja svoj lasten stol, z vsem kar gre zraven, s podpisom in letnico? Ali iščejo morda iznajdljivost? Bi to pokazal tako, da bi kar s seboj prinesel zložljiv ribiški stolček, morda še hladno pivo ali dve, enega bi lahko punudil šefu.

Gospod začudeno dvigne pogled proti študentu. Študent ve. Čas je potekel, konec premislekov, konec filozofiranj, debat, konec študija, sedaj je napočil čas za dejanja, potrebno je ukrepati, potrebno se je zaposliti! Študent se usede. Gospod ga vpraša: »Boste kaj spili?« Študent prebledi…

blank