Za vse tiste, ki ne hodite tako redno na koncerte sedaj še kratka zgodbica.

Študent vstopi v poslopje podjetja. V sprejemni loži ga pritegne napis »Okno za kandidate«. Vau, si misli študent, za to imajo tukaj kar posebej okno. Pristopi do okna. Gospa za neprebojnim steklom ga pomeri s pogledom. Četrto nadstropje. Vrata 42. Tam bodo povedali kako naprej. Hvala gospa.

Dvigala ni, je pa okence za kandidate. Le kaj se tukaj gredo? Pot v četrto nadstropje je dolga. Čas za premislek. A gre vse po načrtu? Ali se vonja znoj? Število na vratih se ujema s sliko števila 42 v študentovi glavi. Pogled na levo, pogled na desno, kot da je trkati na ta vrata prekršek. Še zadnji vdih in trk-trk. Nič. Vrata izgledajo težka, tudi če bi kdo znotraj rekel naprej, se tega najbrž nebi slišalo. Študent plašno poprime za kljuko in si omogoči vstop v prostor.

Na drugi strani ga pričaka običajna pisarna, korak pred njim prazen stol, ki gleda stran od njega v veliko pisalno mizo. Ob stenah omare s policami z dokumenti. Za pisalno mizo sedi nek gospod, ki bere nek dokument. Samo en izpraševalec? In kje je priča oziroma partner za good cop/bad cop predstavo? Študent ga pozdravi, pove, da je… »A, kar vstopite, bova takoj opravila, samo trenutek,« spregovori gospod za mizo. Študent je že zdavnaj prešel fazo »vstopanja«. To lahko izpusti. Takoj bosta opravila. To je dobro. Čas je denar, še posebej v teh težkih časih. Samo trenutek? Samo to? Kaj pa »sedite«? Nič »sedite«? A je zmešan? Prokleta korporacijska opica!

Stol sameva pred študentom. Mika ga, ta slastni stol. Sedaj ve, zakaj je ta pisarna v četrtem štuku… nadstropju, pazi na jezik, kandidat, o ja, to je vse preračunano. Verjetno Oni celo vedo koliko kalorij je porabil, da je prisopihal do sem. Oni? Ujej, že fantazira o zarotah, to vodi v pogubo. Samo ne postati paranoiden, ostati na trdnih tleh, tukaj v četrtem štuku.

Kako sedaj, a se naj usede? Šef ni ukazal, naj se usede. Dobro, ni nujno, da je to šef, a lahko bi bil, čisto lahko bi bil, in če se le usede, brez, da je to tudi zaukazano, potem je to slaba popotnica za odnos šef-študent. No prav, preglejmo sedaj vse možnosti, analizirajmo situacijo, to je pravi pristop. Usesti se brez ukaza, lahko pomeni več stvari. Človek pokaže iniciativo, pogum, samozavest, ve česa je vreden, tega stola že, vsaj tega je vreden, če ne drugega, pridržuje si pravico do tega ušivega stola. To je samoumevno, saj tako potekajo vsi ti pogovori, najprej se pozdravi, potem »samo trenutek« in »prosim, sedite«, »kar sedite« ali tist malo manj prijazen »sedite«. In če tega pač ni, če šef za mizo ta del izpusti, ker je zaposlen s tistimi papirji, potem si to pač mislimo. To je bistvo jezika nasploh, jezik stremi k temu, da je čim bolj učinkovit, da čim več pove s čim manj znaki. Veliko se pove ravno z mimiko in gestami. A kaj povesta njegova mimika in geste? Sedeti, v rokah držati neke dokumente, jih prebirati. A to pomeni »SEDITE«? Študent izgublja glavo, vse gre k vragu, že ve kaj bodo rekli, premalo se je pripravil, ni dovolj študiral, preveč je popival, lovil krila, zabredel v droge, potem pride obvestilo o prisilni izselitvi, klici staršev, naključen sestanek s profesorjem na hodniku faksa, živjo kolega, lepo, da vas spet malo vidim, žal ne morete pristopiti k izpitu, adijo status, adijo ugodnosti in na koncu, na koncu vseh koncev še pismo iz knjižnice: Poslednje obvestilo o Vaših dolgovih. V primeru, da gradiva ne vrnete nemudoma, vam bomo polomili noge.

Študent se poskuša umiriti. Sedeti, ah, ta izzum človeka, a sploh še katera druga vrsta sedi. V redu, opice, predvsem te korporacijske tukajle, te že. No, pa mačke in psi. V bistvu veliko živali sedi, zakaj se potem nebi nek študent kar tako usedel? Kaj slabega bi s tem lahko študent sporočil? Nadutost? Povzpetništvo, aroganco, celo brezbrižnost? Bo šef s tem mislil, da hoče zasesti njegov stolček? Da hoče on postati »Velika Živina«? Bolje, da ga zatre kar v kali, predem ga ta zabode v hrbet? In kaj če bo z njim zaslišan še kandidat s posebnimi potrebami, ali kak starejši občan, ki stol krvavo potrebuje? In če se sploh ne usede? Potem je strahopetec, nesposoben sprejemati odgovornosti, zarukan, zasanjan zelenec, ki ne ve, kako se streže v realnem svetu. Ali pa s tem pokaže samo, da se drži pravil, ukazov? Šef bi v njem prepoznal zvestega sodelavca, nekoga, ki mu lahko zaupa, nekoga, ki se ne bo kar tako »vsedel na stolček«, da, takšni so redki, takšni so vredni zlata. Mogoče pa bi s tem deloval tudi preveč birokratski, preveč dosleden, takih se je potrebno bati, še posebej v teh težkih časih. Kdor se drži pravil, tega prinesejo okoli.

Kaj naj stori? Kako naj pokaže, kakšen je zares? Ustvarjalnost, to dandanes povsod iščejo, kako naj v tej situaciji prikaže umetnika v sebi? Naj iz žepa privleče svoj švicarski pipec, odlomi polico iz omar in si iz nje izrezlja svoj lasten stol, z vsem kar gre zraven, s podpisom in letnico? Ali iščejo morda iznajdljivost? Bi to pokazal tako, da bi kar s seboj prinesel zložljiv ribiški stolček, morda še hladno pivo ali dve, enega bi lahko punudil šefu.

Gospod začudeno dvigne pogled proti študentu. Študent ve. Čas je potekel, konec premislekov, konec filozofiranj, debat, konec študija, sedaj je napočil čas za dejanja, potrebno je ukrepati, potrebno se je zaposliti! Študent se usede. Gospod ga vpraša: »Boste kaj spili?« Študent prebledi…