Noetova semenska banka

Noetova semenska banka

9. julij, 2008 KATEGORIJE: druzba, narava

Homo sapiens ali misleče opice, kot se jim ljubkovalno reče, so že od nekdaj znali izkoriščevati svoje okolje. To znanost so v tisočletjih tehnološke evolucije in revolucije izpopolnili, izpilili do umetnosti. Svoj svet uničijejo z vsakim vdihom, ga zvijajo, trgajo, lupijo, prežvečijo in izpljunejo, ko jim več ne koristi.

Je pa homo sapiens tudi iznajdljiva žival in zna celo predvidevati, kadar gre za njegovo dobro, seveda. Ve, na primer, da če se bo takšno ravnanje nadaljevalo, bo šlo vse k vragu. Za takšne primere se je človek pripravljen celo pripraviti, kar vero v človeštvo spet malenkost vzpostavi.

Rastlinska semena so, četudi se ne zavedamo, tisto dejansko zlato našega planeta. Kaj nam bo z nafto napojen, čisto nov S.U.V., če pa smo preveč lačni, da bi se z njim važili naokoli. Uničevanje okolja in prodiranje v področje genske tehnologije to naše zlato nevarno krčita in ogorožata. Kaj proti temu okreniti?

To vprašanje so si postavili tudi pri Globalnem trustu za raznolikost posevkov, in so preprosto dali zgraditi Globalno banko semen Svalbard.

Ta bunker, ki spominja na čase, ko smo se vsi bali nuklearnega holokavsta in na filme kot so Deep impact, leži na Norveškem otoku Spitsbergen, oddaljen 1120 kilometrov od severnega pola, v večni arktični pokrajini. Izgradnjo v osrčje mase iz peščenjaka je v celoti financirala Norveška, vzdržujejo pa ga različne države, inštitucije in fundacije, med drugim je velik delež prispevala Fundacija Billa in Melinde Gates.

Okoliščine prav tam so idealne. Permafrost pomaga pri ohranjanju genskega meteriala, tektonika takorekoč miruje in tudi v primeru topljenja ledu in dviga morske gladine zaradi globalnega segrevanja, bi ta utrdba ostala na površju.

Uradno je začela delovati Februarja, 2008 in hrani približno 1.5 milijonov vrst semen rastlin s celega sveta. Varovana je pred različnimi vdori in napadi in prav pred vsemi katastrofami iz Evangelijev, da, celo pred Janezovim razodetjem.

Takšne svetle točke človeške marljivosti in mišljenja na prihodnost so redke, a ko se jih zavedamo uvidimo, da nismo le brezumi uničevalec svetov, saj smo tudi še kdaj, občasno, v določenih redkih okoliščinah, ko so vsi pogoji na dlani in predvsem kadar se nam ljubi, lahko še kaj več.