Zapeljiva luč v temi

Zapeljiva luč v temi

28. oktober, 2008 KATEGORIJE: narava

V poletni noči prižgana luč na verandi k sebi vedno prikliče prav posebne nočne potepuhe. Saj veste, tiste kosmate, z razvejanimi tipalkami opremljene, nenavadno obarvane in, odkar polja škropimo s škropivi, hudičevo velike bratrance na pogled veliko bolj prijetnih živali, metuljev. Da, gre seveda za vešče.

Njihova sposobnost zaletavanja v svetila je že skoraj legendarna, žal pa smo dandanes, v dobi umetne svetlobe, le še redkokdaj priča njihovega drznega leta skozi odprt plamen, ki za njih najbrž ni tako zabaven kot je to za gledalce.

Le kaj bi lahko pretežno nočno žival gnalo k izvirom svetlobe. Svetloba jim je v naravnem okolju najbrž tuja in kot tujka bi se je morali izogibati. O radovednosti je najbrž težko govoriti, saj je radovednost znak za neko stopnjo inteligence, ki pa je, roko na srce, vešče zares ne izkazujejo.

Hiter pobrsk po širnem omrežju kmalu izpljune nekaj možnih odgovorov na to vprašanje, ki je človeka begalo odkar je izzumil ogenj in si začudeno ogledoval prvo hrustljavo popečeno veščo. Preprosta teorija, da vešče sploh ne privablja svetloba ampak toplota svetil, se kmalu izkaže kot napačna. Ultravijolične luči, ki proizvajajo veliko manj toplote, kot druga svetila, vešče še močneje privabljajo.

Nekateri veščologi trdijo, da vešče svetlobo uporabljajo kot pomagalo pri navigaciji. Luna, kot najbolj očitno naravno svetilo, naj bi jih tako varno usmerjala do cilja. Čeprav je morda to še najverjetnejša razlaga, se človek ob opazovanju vešče, ki se brezglavo zaletava v luč, le vpraša o kvaliteti te njihove navigacije, morda pa veščo dejstvo, da je dosegla „Luno“ le preveč zbega.

Pretkani biomehaniki, ki so let vešč ob svetlobi opazovali natančneje, so ugotovili, da te redkokdaj letijo naravnost v vir svetlobe ampak zasledujejo vzorec letenja okoli njega. To je nekatere navdihnilo do še nedokazane teorije, da vešče res poskušajo zbežati stran od svetlobe in se zato usmerijo proti najtemnejšim predelom. Pri tem početju naj bi jih zavedla posebna optična iluzija, pojav t.i. Machovih pasov. Najtemnejše se očesu namreč zazdi območje ravno na meji med svetlobo in temo, kar bi vešče seveda zasužnjilo v neskončni let okoli luči.

V primeru sveč naj bi odločilno vlogo pri privlačevanju igral tudi vonj, saj naj bi enako kot naša odišavljena svetila dišale tudi godne samičke. Takšen parfum samčke seveda popolnoma obnori in prisili v nesmotrno obnašanje.

V programu obnašanja vsake povprečne vešče naj bi svetloba pomenila tudi prihod dneva in s tem iskanje zavetja pred dnevnimi plenilci. Z nagonskim letom proti soncu naj bi se usmerila v višine in se nato spustila proti tlom, kjer bi jo, z nekaj sreče, skrila njena varovalna barva. Tako vsaj pravi teorija.

Dejstvo je, da nam je obnos vešč do svetlobe še vedno uganka. Če bi mi bili vešče, bi let usmerili proti nečem neznanem? Bi leteli v zračni prostor, ki je tako ali tako že prenatrpan s soveščami in ravno zaradi tega preprosto preveč zapeljiv za vse netopirje v soseski? Mislim, da ne. Žal pa veščin um ne deluje tako kot naš. Upamo lahko le, da se zaradi naše razvade razsvetljevanja teme neke noči ne bo v neko luč do smrti zaletela poslednja vešča.